Prosim, prenehajte, prenehajmo.
Minilo je petinsedemdeset let od ustanovitve izraelske države in mrazljivo osupljivo je, da lahko v trenutni nadvse kruti politični aktualnosti dogajanja na Bližnjem vzhodu v slovenskem jeziku prebiramo prav ta roman. Ameriško-palestinska pisateljica Susan Abulhawa ga je začela snovati že leta 2002, po prebrani zgodbi o palestinskem dečku, vzgojenem v judovski družini, resno pa se je natančnejšega dokumentarnega raziskovanja tematike in pisanja lotila po vzpodbudnih besedah dr. Hanan Ashrawi, ki je njeno pisanje, ko je prebrala avtoričine otroške spomine na Jeruzalem, začutila kot nadvse »ganljivo – osebno, palestinsko in človeško«. Roman je bil pri majhni založbi leta 2006 sprva izdan pod naslovom Davidova brazgotina (The scar of David), a so ga bili novi založniki zaradi pritiskov judovske skupnosti v ZDA in Izraelu primorani spremeniti. Osrednja pripovedovalka zgodbe je Palestinka Amal, rojena v begunskem taborišču Dženin, kamor se je zatekla njena družina ob zasedanju palestinskega ozemlja z namenom ustanovitve judovske države, ki so si jo zamislili na območju, koder je sicer že od nekdaj živelo starodavno arabsko prebivalstvo, a so si pravico do zasedbe tega območja ob politični podpori vladajočih Zahodnih voditeljev Judje jemali tudi na osnovi biblijske prerokbe o njihovi vrnitvi na ozemlje zemljevida Stare zaveze. A v realnosti to ni bila dežela brez prebivalcev, kot so vsi ostali družno zatrjevali, in so se jih Judje, da bi si vzeli svojo »pravico« nazaj, preprosto znebili, jih izgnali; tega pa tudi ti niso bili pripravljeni sprejeti brez upanja na vrnitev. S tem se je začelo dolgoletno, nikoli razrešeno sovraštvo med narodoma, obema prepojenima z globokimi kolektivnimi in individualnimi travmami, ki jim tudi v prihodnosti ni videti prepotrebne razrešitve. In to boli. To je rana celotnega človeštva, ena od mnogih, ki so si v svoji osnovi enake – umanjkanje spoštljivosti na popolnoma vseh ravneh in vseh vpletenih straneh. K temu, da bi to lahko razumeli, pripomore tudi branje tega romana, ki ga lahko enakovredno označimo tako za zgodovinskega kot povsem aktualnega, in ki kljub vsej zapisani tragiki vpletenih protagonistov vendarle ponuja vsaj sled sprave na individualni ravni (žal ta običajno ni združljiva s politično). Obstaja namreč mera, ki je človek ne zmore več prenesti, in bi jo morali prav oni, Judje – na tem mestu izraženo z vsem dolžnim upoštevanjem njihove zgodovine navkljub ter obenem seveda tudi hkratnim obsojanjem terorizma – morali razumeti in jo spoštovati. Na vso srečo se lahko vsaj v literaturi, in v tem je njena velikanska in prepotrebna preobrazbena moč, ta možnost, ki je hrepenenje in upanje mnogih, lahko udejanji. Sicer pa je to tudi roman o družinskih vezeh, rodbinskem izročilu, osebni in materinski moči ter volji do preživetja, ob vsem tem pa tudi pripoved o daru ljubezni in v njenem imenu odpuščanja kot obliki celjenja osebne identitete. O življenju in o smrti. Kruto, presunljivo in ganljivo.
Renata Vidic, Valvasorjeva knjižnica Krško
