Prisluškovanje nesnovnemu
Varuh abecede je ena od petih zgodb kratkoprozne zbirke pisatelja in novinarja Jožeta Horvata, prejemnika nagrade Tomšičevega sklada in Jurčičeve nagrade. Njegovo pisateljevanje je bilo usmerjeno v reportaže, literarne portrete, intervjuje, eseje, potopise, kolumne, prozo in dnevnike, v časnikarskem svetu pa se je posvečal predvsem kulturni in uredniški politiki. Ob prebiranju pričujoče zbirke kratkih zgodb še posebej izstopata avtorjeva jezikovna in literarna prefinjenost, prav tako bralca začarajo nenavadno domišljene in izvirne fabule ter prepričljivost atmosfere, ki jo uprizori v posameznih zgodbah.
V njih srečamo znamenitega slovenskega pesnika, ki uredniku za kulturo pri ‘največjem slovenskem dnevniku na svetu’ spregovori kot duša nebes oziroma iz Gornje Unije, kot svoje trenutno prebivališče sam poimenuje, in mu pripoveduje o svojem krajšem obisku na Zemlji, kamor se vrne po več desetletjih, ter s tem povezanimi nerodnimi in absurdnimi pripetljaji, ki jim komaj uide pred nesrečnim razpletom in se uspe le za las pravočasno izviti nazaj v svoje nesnovno domovanje. V naslednji zgodbi spoznamo pisatelja, ki so ga nagradili za knjigo, ki je še ni napisal, ter se po nesrečnih pripetljajih, ki ga zajamejo, sooči z izgubo vseh ostalih nenapisanih knjig v svoji domači knjižnici, kamor začno prihajati tudi ostali pisatelji z namenom, da očiščevalni ogenj, ki tam gori in požira, prečisti oz. uniči tudi njihova dela, ki jih odlagajo vanj; seveda, ogenj požre tudi abecedo – kako jo rešiti? Beremo tudi o mačku, ki je s svojimi kremplji ponosno in ubogljivo čistil zobovje prvotnemu gospodarju in mačkovi usodi, ko gospodar umre, pri čemer svoj pomen k zgodbi prispeva še čudežno iskreča se kepica zlata, ki jo je med trebljenjem našel v ustih in jo želel ohraniti. Spoznamo uradnika, ki je po smrti svojega gimnazijskega prijatelja priča mogočnemu samotnemu koncertu, ter v zadnji zgodbi še razvezanca, samotnega in obupanega, ki se v tem življenju lovi nad usodnim osebnim prepadom.
Zgodbe so si pripovedno različne, za vse pa je značilna močna in globoka simbolika, ki naj jo beroči v tem kljub tragičnim notam šegavem in mestoma muzljivem pripovedovanju odkriva sam.
Za zrele bralce, vajene temeljitejšega potopa v izkušnjo genialno literarnega.
