Kdo sem?
Vprašanj o sebi in o svetu je več kot odgovorov, da bi se pomirili s seboj in svojo prehojeno življenjsko potjo, pa je na nekatera vendarle potrebno (vsaj poskusiti) odgovoriti, predvsem na najpomembnejše med njimi, četudi se nam le-to še najbolj izmika: Kdo sem? V tej smeri nas v svojih spominih in izpovedih vozi Evald Flisar, ki v knjigi Potovanje preblizu skupaj z bralcem namišljeno potuje po cesti iz Ljubljane v London, konkretneje k hiši v britanski prestolnici, v kateri je živel petnajst let in jo nato prodal, ostalo pa je na njeni podstrehi še nekaj njegovih spominov, ki bi jih želel pregledati, da bi imel občutek, da v vsebinskem pregledu svoje življenjske poti res ni izpustil ničesar pomembnega. Bralci smo na tej vožnji njegovi sopotniki in poslušalci, z avtorjem pa nas združuje tudi lastno osebno iskanje ‘večnih resnic’. Flisar deli z nami svoja razmišljanja o podobah sveta, ki ni več, kar naj bi bil, ter o krivcih, ki to podobo še dodatno izkrivljajo; o izmuzljivi naravi resničnosti in iskanju ‘večnosti’; o svobodi in svetosti; o naravi jezika in vrzelih sporazumevanja; o čustvih, vrednotah in paradoksih duha; o pisateljevanju in svojem ustvarjalnem procesu ter temeljnih vzgibih literarnega ustvarjanja na splošno; o duši in duhovnosti in mojstrstvu biti človek; ob vsem tem in še čem pa vzporedno tudi iskreno o svoji lastni poti »bliže k sebi, k tistemu ‘jazu’, ki ni izmišljen, ampak je od vsega začetka pravi in edini, čeprav so ga napačne odločitve v življenju morda zakrile« (str. 143). Trditve, ki jih zapisuje, so ugibanja na poti iskanja pravih odgovorov, mnoge od njih neizbežno metafizične narave. Predvsem pa je to čudovita knjiga, ki vabi, da vzporedno z avtorjevo iščemo tudi svojo resnico.
