Bralni izziv Žarkolov je nastal kot program bralnega krožka Žarek. Ker bi želeli veselje do branja deliti z drugimi bralnimi navdušenci, smo se odločili, da povabimo k sodelovanju vse, ki bi želeli izziv izpolniti iz domačega bralnega naslonjača. Namenjen je bralcem od 17. leta starosti dalje (meje navzgor ni:)).

V času od oktobra 2020 do 21. maja 2021 preberite knjige razpisanih žanrov/tematik. Vsak mesec bomo v knjižnici tudi izpostavili izbrane naslove ene izmed tematik. Prav tako izbiri knjig prosite za pomoč knjižničarjev ali pa si pomagajte s portalom Dobreknjige.si.

V zloženko zapišite, katere knjige ste prebrali ter izpolnite bralni dnevnik. Izpolnjeno zloženko do 21. maja 2021 oddajte v Knjižnici Logatec. V juniju 2021 bomo vse, ki bodo izziv zaključili, nagradili s posebno prireditvijo – srečanjem s slovenskim avtorjem. Zloženke dobite v naših knjižnici ali pa si jih natisnete: prenesi zloženko

Za dodatne informacije in kakšen bralni namig pišite na urska@knjiznicalogatec.si.

Pa obilico bralnih užitkov vam želimo!

Bralni krožek Žarek priporoča
Esejistika

Nora Ephron: Moj vrat mi gre na živce.

Knjiga (žal že pokojne) ameriške pisateljice, scenaristke, režiserke, dramatičarke, nas popelje skozi vsa desetletja življenja današnjih žensk.

S sočnimi primeri in metaforami nam predstavi vprašanja, dileme, spoznanja in življenjske resnice današnje ženske skozi različna življenjska obdobja. To bralcu poda na zelo duhovit in humoren način. Knjigo je napisala v svojih šestdesetih letih. Tako nam oriše mnogo svojih življenjskih izkušenj in zaključkov, kot mlada najstnica, študentka, mama, partnerica oziroma žena, potrošnica, prijateljica in kuharica. Knjiga, ki ti popestri turobne novembrske dni. Priporočam v branje.

Martina

 

Alojz Ihan: Državljanski eseji

Branje je bilo zelo zahtevno. Verjetno zato, ker je v njih analiza delovanja nas – državljanov Slovenije in je najtežje pogledati vase. S prstom hitro pokažeš na krivca, prst pa je težje obrniti k sebi.

Kako elegantno obide povojne poboje: »V vsaki vojni so žrtve predvsem ljudje in njim je treba pomagati. Če bi preprosto resnico sprejeli po vojni, bi zmagovalci dobili zaslužena odlikovanja, poraženci pa ustrezne kazni za svoja dejanja. In življenje bi šlo naprej.«

Zelo zanimivo je tudi razpredanje o naši morali: »Slovenci nismo Vikingi, smo revna hribovska družba, navezani na male družinske skupnosti.«

Opis značaja Slovenca je zelo kritičen, tudi neperspektiven, težko bo drugače. Današnje stanje to samo potrjuje.

Metka

 

Noah Charney: Slovenologija

V knjigi priženjenega Američana Noaha Charneya o Slovencih je natreseno toliko pozitivnih lastnosti o narodu, o navadah, o socialnih odnosih v zdravstvu , o ustvarjalni politiki, v primerjavi z Noahovo domovino, da se mi zdi da živimo v eni najboljših družbenih ureditev.

Jože

 

Chimamanda Ngozi Adichie: Vsi moramo biti feministi

Ta knjiga pa je zelo prijetna. Predvsem bi jo morali prebrati vsi moški direktorji. Ker res ne morejo vedeti, kako se počuti ženska, ki gre na pogovor za službo in jo sprašujejo koliko otrok ima in koliko so stari. Se razume, da vsi ti gospodje imajo otroke, za katere skrbi žena.

Dvojna merila. Moški sme nekaj, česar ženska ne. Predvidevanje, da je ženska manj izobražena, potrebuje šoferja ipd. Priporočam. Kratka in žal tudi žalostna zaradi položaja ženske v svetu in v Afriki.

Alenka

Vinko Mödrendorfer: Hvalnica koži

Möderndorferjev esej je odlično branje, še posebej nam da misliti v časih karanten, omejitev – kako pomembno vlogo v našem življenju imata dotik in koža. Njen vonj, čutenje svoje, predvsem pa kože drugega, ljubljenega bitja. 

“Pišem o tem, da je koža ljubezen. O tem, da nič ne more nadomestiti prave kože, pravega dotika, pravega vonja, čeprav je vse drugo popolno. Tega se v resnici zavedamo šele, ko vse mine. Ko kože ni več. Šele ko se zgodba oddalji, jo lahko vidimo v celoti. Ko zgodbe živimo, se jih zavedamo. Ko ljubezen odide, jo pogrešamo.” 

Priporočam – najprej dotik kože ljubega bitja, potem pa še branje te drobne knjižice.

Urška

 

Dramatika

Alejandro Casona: Drevesa umirajo stoje

Španski dramatik s pravim imenom Alejandro Rodrigez Alvarez, je z izbruhom španske državljanske vojne, odšel v ZDA  in nato v Argentino. V Buenos Airesu so  nastala njegova številna dela. V 60. letih prejšnjega stoletja, se je vrnil v domovino, kjer je kmalu po prihodu tudi umrl. Kljub nenavadnem naslovu dela, je samo delo komedija, pisana za odrsko predstavitev. Komedijo je uprizorila slovenska skupnost v Buenos Airesu: gledališče na slovenski pristavi Castelar.

Ideja dela je ljubezen oziroma relativnost ljubezni v družinskem krogu v primerjavi z ljubeznijo drugih izven družinskega kroga. Zgodba se vrti o neodgovornem vnuku ostarelega gospoda Balboe in njegove žene, ki se po svojem dolgoletnem odhodu v tujino naenkrat pojavi doma. Od svojih starih staršev zahteva prodajo njune hiše in z izkupičkom od prodaje bi poravnal svoje dolgove. Kaj se dogaja in kaj se bo dogajalo z njegovimi starim starši, ga ne zanima. Pomemben mu je samo denar, za poplačilo svojih dolgov ter da mu še kaj ostane za ponovno hazarderstvo. Znotraj te zgodbe se odvija še ljubezenska zgodba dveh zunanjih prišlekov, ki pomagata ostarelem gospodu in gospe Balboli preboleti boleč odhod njunega vnuka v preteklosti in reševati zaplet okrog njegovega nepričakovanega prihoda. V nekaj sekvencah je odrsko delo humorno, a ne pretiroma. Zgodba ima srečen konec: gospa Balboa samozavestno odžene svojega vnuka iz hiše, ker prepozna njegove prevarantske namere. Medse, v svojo družino pa prijateljsko povabi mlada dva zaljubljena “terapevta”: Mauricia in Marto, ki jih proglasi za svoja vnuka.

Martina

Matjaž Zupančič: Shocking shopping (tri drame)

Do današnjih dni se mi je dramatika upirala. Potreboval sem »podatke« iz živega , materialnega sveta, v drami pa gre pretežno za dvoboj odnosov med nastopajočimi osebami. S prebrano knjigo treh Zupančičevih dram sem prebil ta železni zid in se navdušil nad dramskim tekstom. Vse tri zgodbe, pisane v neoliberalnem sodobnem času, so v glavnem absurdne, vendar me pritegnejo s sočnim dialogom. V absurdnih situacijah in prizorih  je pomemben dialog in blesti tisti, ki požanje več simpatij.

Jože

Andrei Makine: Svet po Gabrielu

Pokaže nam ogledalo. Pokaže kako smo sprevrženi, neiskreni, kako ves čas igramo svoje vloge. Makine je mojster, tudi dramatike. Ena teh knjig, ki obogatijo / spreminjajo življenja.

Alenka

Gregor Strniša: Driada

Vselej aktualno dramsko delo, ki problematizira odnos človeka do drugačnega, nečesa kar je izven okvirov. O človekovi slepoti z zeleno, ali če si sposodim Driadine besede – da je vse zeleno eno. Skozi različne prizore sledimo Driadi, drevesni nimfi, ki si želi v mesto – Ljubljano … Pa na koncu pristane v norišnici. Kot že na začetku slišimo iz Driadinih ust: “Ljudje stojite na glavi, ta novi vek stoji na glavi, na glavi stoji ta nori čas, ne jaz – svet stoji na glavi.”

 

Življenjska zgodba

 Semezdin Medmedinovič: Me’med, rdeča ruta in snežinka

Bosanski pesnik, ki ga je vojna pregnala v Ameriko opisuje svoje življenje, povezano z ženo in sinom in s svojo in ženino boleznijo. Odlična biografija!

Metka

Jean Echenoz: Teči

Emil Zatopek in njegova zgodba. Kratka knjiga, 88 strani. Všeč mi je, da je pisana v tretji osebi in da ne govori o čustvih, ne podaja interpretacij, ampak dejstva. Skozi podatke si potem ustvarimo mnenje o njem in o politični situaciji v času, ko je postavljal rekorde. O pridobivanju viz, da je smel teči na določenih tekmovanjih. O tem kako ponosni so nanj, je narodni junak, in o tem kako prisilno dela kot smetar. Zahodni svet proti vzhodnemu bloku.
Kritika političnih sistemov. Le kaj vse bi lahko dosegel kot tekač, če bi le smel teči in ne da mu politika odmerja kaj sme in česa vse ne?

Alenka

 

Isabel Allende: Moja umišljena dežela
Oris čilenske zgodovine, karakterja, pokrajine. Njen pogled na dom, na nostalgijo, na izgnanstvo in priseljenstvo. Lepo berljivo, včasih objektivno, vedno subjektivno.
O tem kako ji je pisanje knjig pomagalo pri premagovanju depresije, o svobodi in še marsičem.
Simpatično.

Alenka

 

Polde Bibič: Spominjarije

Naš poznani dramski igralec P. Bibič je zapisal nakakšne spomine na svojo mladost v Mariboru posebej v času po vojni, v času socialistična izgradnje. Močno je občutil moč UDBE, dokler se ni osamosvojil in se naselil v Ljubljani. Zanimivo branje.

Jože

 

Fabio Geda: V morju so krokodili

V morju so krokodili je zgodba o otroku iz Afganistana, ki ga mati pri desetih letih  pošlje v svet, ker bi ga domača mafija zatrla. Za popotnico mu mati sporoči tri načela: Ne dotikaj se mamil – drog, ne prijemaj se za orožje in bodi pošten. Po mukotrpnem potovanju v nemogočih pogojih pripotuje preko Pakistana, Turčije, Grčije v Italijo, kot begunec.  Po milosti neke družine, ki že ima svoja dva otroka, ga posvojijo in pri enaindvajsetih letih je vključen s šolski sistem, izobražuje se in je na poti v samostojnost. Napeto in vabljivo branje.

Jože

Ernesto Guevara: Motoristov dnevnik

Da, to je tisti Ernesto, ki je znan pod nazivim “CHE”. K izbiri te knjige, me je pritegnil dokumentarni film, ki sem si ga ogledala na kanalu History, tik pred izposojo prej omenjene knjige. Film je v celoti prikazal Ernestovo življenjsko zgodbo.

Knjiga je v bistvu zbirka zapisov s potovanja mladega triindvajsetletnega študenta medicine Ernesta in njegovega starejšega prijatelja biokemika Alberta Grandosa, po državah južne Amerike leta 1952, katere je uredila Ernestova hči. Oba sta si silno želela videti to ogromno južno ameriško celino, si uredila vse vstopne vizume, pripravila svoj motor z imenom Vsemogočni ter v pol leta od januarja pa do julija, prevandrala štiri države: Čile, Peru, Kolumbijo in Venezuelo. Občudovala sta neizmirno lepoto narave in kulturo prvotnih prebivalcev teh dežel, obiskala vse mogoče muzeje, katedrale, bolnišnice za gobavce, rudnike, velemesta, zanikrne in od Boga pozabljene vasi, Machu Pichu in plula po jezeru Titicaca in Amazonki. Vse to sta vneto zabeležila s fotografskim aparatom, saj knjigo krasijo njune fotogafije s tega potovanja. Ugotovila sta, da je razkorak med peščico bogatih potomcev konkviste in potomci avtohtonih revnih prebivalcev teh držav ogormen. Navadni ljudje za golo preživetje delajo v nemogočih razmerah in si uničujejo zdravje z rudami bogatih rudnikih, kateri lastniki so belci iz severne Amerike. Zdravsto in sociala ter šolstvo sta organizirana zelo slabo in še ta ne delujeta, tako kot bi bilo treba. Vse države južne Amerike imajo nekaj skupnega: več ali manj imajo na vsakih nekaj let puče, vojaške diktature, revolucije, velemesta na obalah oceanov in notranjosti celine v katerih se bohoti beda in koka nevredna človeškega življenja. To potrdijo znani pisci iz držav Latinske Amerike: G. Garcia Marquez, I. Allende,..  Priporočam v branje, kogar zanima Che-jevo življenje v času njegove mladosti.

Mateja

 

Vesna Cetnski: Menopavza

Drage dame, enkratna knjiga za vas, da po končanem njenem branju ugotovite, da menopavza ni nikakršen bav bav in se oddahnete. Zakaj? Ker nam avtorica predstavi vso svojo življenjsko zgodbo, ki se razteza od njenih trideset pa vse do šestdesetih let in malo čez. Brez olepšave nam razgrne vso tragiko njenega prvega zakona, iskanje samozdravljenja v jogi in njeni filozofiji, zatekanje v vegetarijanstvo, večne selitve in enega konca Slovenije na njen drug konec, iskanje potrditve očetovstva pri njenem biološkem očetu, iskanje primernega partnerja, da ublaži svojo osamo, oriše razpad nekega družbenega sistema, ki ogrozi odnose med sodelavci v njeni službi, kar je posledica njena odpoved delovnega razmerja. Znajde se popolnoma sama na dnu, brez finančnih sredstev, brez moralne podpore svojih najbližjih in globoko v meni z vsemi njenimi spremljevalnimi tipičnimi znaki, ki vodijo v menopavzo. Počasi je pričela reševati svoje probleme in ugotovila, da ji pri tem ne pomaga nobena filozofija niti pozitivne afirmacije. Pomaga samo lastna motivacija in delovanje, kako priti na racionalen način do realnih ciljev. V menopavzi pričneš dojemati svet na drugačen zelo racionalen način, brez olepšave. Pri tem še opiše zelo tragična življenjska obdobja nekaterih žensk, ki se z lastno motivacijo in delom izvlečejo iz krutih razmer v normalno življenje. Ko prebereš to knjigo ugotoviš, da si ena izmed srečnic, ki jo zaenkrat še niso doleteli tako tragični dogodki kot so opisani v knjigi in da znaš v obdobju menopavze iz sebe izvleči le najboljše: pred seboj imaš kratkoročne cilje, do katerih moraš priti s svojo motivacijo, ustvarjalnim delom, racionalnim načinom in pri tem upoštevati temeljno pravilo, da moraš s svojim življenjem ravnati spoštljivo, z denarjem in materialnimi dobrinami pa preudarno. Knjiga ameriške avtorice Nore Ephron, ki sem jo brala v septembru-oktobru, je glede na vsebino podobna prej omenjeni knjigi. Toda Ephronova svojo življenjsko zgodbo in dogodke, ki so se ji pripetili, poda na bolj humoren način.

Mateja

 

 

Deli
Share on FacebookTweet about this on TwitterShare on Google+
(Skupno 214 obiskov, današnjih obiskov 1)